ZeroCool

Spet sem tu, in spet sem prišel z novim študentskim zajtrkom. Tokrat sem se spravil na pravno fakulteto. Za njih sem pripravil vmešana jajca z lososom in porom na pečenemu toastu ki je nastrgan z zaseko in česnom. Pod vsem tem pa leži zelena solata in rukola, ki je prelita s kapljicami bučnega olja. Sliši se dobro, jaz vem da sem to hitro pojedel ko sem naredil, še fotografiral sem komaj : ) Tole objavim, potem se grem pa naprej igrat z izpitnim obdobjem (tako kot vsi ostali faksi : P)

ŠTUDENTSKI PF ZAJTRK
(PF – Pravna fakulteta)

Potrebujemo (za 1 osebo):

• 2 rezini toasta
• 2 jajci
• 1 žličko alpskega mleka
• 4 liste zelene solate
• 1 pest rukole
• 4 kaplje bučnega olja
• 3 dag prekajenega lososa
• 1/4 manjšega pora
• 1/2 zrna česna
• 2 žlički zaseke
• 2 žlički popra, 3 žličke paprike v prahu, 1 žlička soli
• 2 žlički olivnega olja

Vmešajte jajci z mlekom (mešajte toliko časa dokler ne dobite zmešanega rumenjaka in beljaka). Naoljite ponev in vlijte jajce. Narezite lososa na manjše rezince, por pa nasekljajte. Sedaj lahko prižgete štedilnik, vržete k jajcem še por in losos ter pričnete s pečenjem. Dodajte še začimbe (sol, papriko, poper) in pecite toliko časa, dokler se ne obarva zlato (vmes pa razsekajte, tako kot šmorn). Popecite toast, ga nastrgajte oziroma premažite s česnom (podrgnite tako kot na brusketkah), namažite z malce zaseke (zelo malo) in narežite na polovice. Položite na liste solate (glej sliko). Ko so vmešana jajca spečena, jih servirajte na pečenih kruhkih (zopet, glej sliko za servirni predlog), na koncu pa pokapajte z bučnim oljem. Pa dober tek ; )

ITALIJANSKA KUHINJA MIRJE

• Lokacija: Tržaška 5, 1000, Ljubljana
• Cena/vrednost bona: 3.81 € / 6.34 €
  
• Telefon: 01-426-60-15

Zelo dolgo nazaj sem pričel z opisovanjem študentskih restavracij (trenutno je na seznamu le Stadra, vanjo sem pa odšel tudi letos velikokrat in lahko povem da je kvaliteta storitve ostala ista). Danes sem tu, da opišem restavracijo Mirje. Mirje samo sebe proglaša za italijansko, vendar v njej vidim skorajda neko mešanico slovenske, italijanske in mehiške kuhinje. Restavracijo sem obiskoval ko je bila cena še v SIT, ko je bila cena v EUR še zelo nižja od po-recesijske, poskusil sem jo pa tudi sedaj, pri skorajda zasoljeni, 3,81 € ceni.

Pri vstopu je ambient odličen, krožniki po stenah, različne testenine v vitrinah, vidna krušna peč in seveda malce domači skorajda “italijanski” stoli. Natakar prijazno prinese obema meni, v kateremu je pa prav poseben kos namenjen študentom. Ob času kosila (ki je, vsaj meni se zdi od 12:00 – 16:00) dobite tisto jed, ki jo naročite, juho in solato. Ob času izven kosila pa dobite le glavno jed (kar je skorajda rop ob ceni). Meni ponuja različne rižote, testenine (carbonara, bolonjske, z bučkami in mandlji …), pice (ki so v vrednosti študentskega bona – vendar jih večina neklasičnih le to preseže), mesno in zelenjavno lazanjo ter tortilje. Ponuja pa tudi (za vegeterijanski / ženski) del tri vrste mešanih solat. Anči je naročila rižoto s paradižnikom in koruzo, jaz pa sem (ker imam zelo rad solate) naročil cezarjevo solato. Zraven nje (Anči to ni pripadalo) mi je pripadala juha, ki je bila tisti dan gobova. Okus je bil soliden, pogrešal sem le tisti domač gobovi občutek. Potem sva dobila glavno jed. Ob pogledu na krožnik me je skorajda šokiralo. V Joe Penasu so me razvadili s cezarjevo solato, kjer sem dobil obilico nastrganega parmezana, veliko solate in tudi veliko piščančjih rezin (opis Joe Penasa drugič), medtem ko sem v Mirju dobil zelene liste solate, zelo trde krutončke, piščančje rezine so mi bile odlične, in za grah veliko parmezana (ki ga na začetku skorajda nisem opazil). Vse skupaj je bilo prelito z neke vrste jogurtovim prelivom, na dnu posode pa je bil še kis. Zraven nisem dobil nobenega kruha (mogoče kakšen česnov kruh, še niste slišali za njega Mirje?) tako da sem v bistvu iz restavracije odšel lačen. Anji se je zdela rižota preprosta (oziroma nič posebnega, zraven je dobila še navadno mešano solato), jaz pa sem dobil občutek da jo naredim doma v dvajsetih minutah. S hrano naju niso navdušili. Če že zaidete v Mirje, potem naročite pico, kar se še najbolj splača in se boste verjetno tudi najbolj najedli.

(Slika ni iz Mirja) Kar me tudi moti pri Mirju je to, da se oglašuje za italijansko. Če sem že zašel v italijansko restavracijo, bi mogoče tudi kot študent pričakoval malo bolj italijansko ponudbo. Ali bi bilo tako težko ponuditi mogoče kakšno klasično brusketo s česnom ali paradižnikom za predjed? Ali pa za juho, Pasta e Patate, Minestra Maritata, Minestra di Lenticchie? Vse tri so klasične italijanske, pa jih v Mirju do sedaj še nikoli nisem okusil. Kaj pa glavna jed? Mogoče kakšen Arrosto all’Arancio (svinjina z pomarančo), Tagliata alla Rugola (zrezek na žaru z rukolo) in še bi lahko našteval. Mogoče se vse to najde v rednemu meniju (ki ga nisem gledal), vendar bi lahko mogoče pokusil tudi kakšno italijansko jed? Kar je pa zelo presenetljivo, v Mirju je vedno gneča med 12:00 in 16:00, kljub ceni in ponudbi ki jo dajejo. Očitno je nekaterim bolj pomembna postrežba kakor hrana sama, ampak presodite sami in upoštevajte spodnji nasvet, da boste iz cene izkoristili čimveč : ). Kot končni nasvet bi lahko rekel sledeče: Vzemite pico ali pojdite na kosilo, če pa niste preveč lačni pa poskusite kaj novega (samo špagete pustite pri miru, tiste, ki ponujajo si jih lahko večinoma naredite sami), poskusite kakšne njoke, rezine piščanca na polenti ipd.

Postrežba: 4/5
Hrana: 2.5/5
Ambient: 4/5
Cena: 2/5

Končna ocena: 3/5

Ker se je shrani.si vrnil, lahko končno dodam kakšen nov recept in povem kako je bilo v čokoladnici … Ja čokoladnici : ) Charlija žal ni bilo nikjer, je pa bilo neke vrste “All you can eat” za 8 € čokolade : D. Še dobro da je Anči opazila to potovanje, če ne bi ga verjetno zgrešil : ). Zabavno je bilo zelo, v Grazu pa pač cerkve, tramvaji, grad, veliko trgovin in še ena skodelica kuhanega vina : ). (slikice so spodaj). Med prazniki sem pa tudi prvič naredil burrito, tokrat z malce nenavadno prilogo, rukolo in krompirčkom : ).

BURRITO NA RUKOLINI POSTELJICI

Potrebujemo (za 8 oseb):

• 8 majhnih tortilj
• 4 piščančje prsi
• Za omako: 2 dl jogurta, 3 žlice majoneze, sol, poper, paprika v prahu, bazilika, drobnjak
• Za nadev: Koruzo, nariban sir, fižol, čebulo, paradižnik
• Za marinado: Olivno olje, sol, poper, papriko v prahu, kumino, baziliko, drobnjak
• 4 večje krompirje
• 4 pesti rukole

Lepo po vrsti. V vsako posodico posebej dajte zelenjavo za nadev (čebulo nasekljajte na manjše kose, paradižnik na kvadratke). Piščančje prsi operite in narežite na kvadratke ter jih položite v posodo. Vanjo dodajte olivno olje (4 žlice) in vse začimbe ki sem jih zgoraj napisal v marinadi (po okusu, kolikor vam ustreza). Pustite stati vsaj 2 uri v hladilniku. Za omako zmešajte vse sestavine in pustite stati v hladilniku. Krompir olupite in ga narežite na rezine za pomfri. Rukolo operite in jo položite na rob vsakega krožnika. Sedaj spečite piščanca na olivnemu olju (dokler se ne obarva zlato-rjavkasto). Ta čas lahko pogrejete tortilje na obeh straneh in spečete pomfri. Sedaj je pa na vrsti sestavljanje, namažite z omako, dodajte zelenjavo, sir, piščanca in zavijte. Po vrhu polijte z omako in dodajte še malce sira. Vseh osem pogrejte v mikrovalovki (dokler se sir ne stopi) ali pa zapečite v pečici. Položite na vsak krožnik dva burrita, obložite s krompirjem in voila!

Sedaj pa Graz in Čokoladnica : ). Odpravili smo se zgodaj zjutraj, v čokoladnico smo prispeli okoli enajste ure (če se pravilno spomnem). Najprej smo dobili prijetne žličke (na prvi slikici jih drži Anči v rokah) s katerimi smo kasneje zajemali čokolado v različnih fontanah (ki so šle po procentih in po barvah – bela in črna). Vmes smo lahko okusili vse okuse čokolade, ki jih čokoladnica ponuja in prodaja, na vmesni postaji smo si pa lahko iz “vlečnice” izbrali okus vroče čokolade, ki so nam jo prijazno raztopile tete za pultom v 2dl vročega mleka. Na koncu sva pokupila nekaj čokolade in odšli smo naprej v Graz. Tam sem najprej poslikal zunanjost opere, ogledali smo si še par cerkva, nakar smo lahko sami romali okoli. Najprej sva šla na grajsko vzpenjačo, dol sva pa šla s hitrim dvigalom (kjer se je lepo videla notranjost skalovja). Potem sva si še ogledala pojočo cerkvico (odigra melodijo na zvonce), umetni most na Muri, spila vsak en čaj in vzela seveda šalčke v nahrbtnike. Sledila je še dolga pot domov in spanec : ).