ZeroCool

Da, tudi na noč čarovnic ti lahko postane dolgočasno. Na televizijskih kanalih ni nič pametnega, vsakoletno predvajanje petka trinajstega in stokrat prežvečenih filmov gre pa človeku že lahko na jetra. Zunaj je premrzlo da bi šel ven na kakšno zabavo, tako da sem se odločil da raje ostanem notri. Odločil sem se da naredim pico pa da fliknem v dvd predvajalnik (hišni kino vam razkažem drugič : P) pirate (Pirati oziroma Pirates of the Caribbean At World”s End, film katerega se ne morem nagledati : ) )

MAMMA MIA PIZZA

Potrebujemo:

• Moka
• 1 kvas (slonček je najboljši : P)
• 4 ščepce soli
• 1 ščepec sladkorja
• 2,5 dl sončničnega olja
• Olivno olje
• Začimbe za pico
• 1 dl vode (po občutku ponavadi)
• Nadev: Sveži pelati ali paradižnik, nariban sir, suha salama (to je moj nadev) – lahko pa dodate olive, gobe, pršut, razno zelenjavo, kislo smetano

Najprej, zraven bom pridodal sliko da boste približno vedeli koliko moke morate dati notri. Jaz testa nikoli ne delam po mericah ampak po občutku. Stresite v skledo (velikosti sklede za solato) moko. Na spodnji strani naredite vdolbinico in notri natrosite kvas. Dodajte ščepec sladkorja. Ob strani zgoraj dodajte ščepec soli eden za drugim. Pokrijte in počakajte da kvas reagira. Ko bo kvas naredil svoje, dodajte testu vodo in pričnite mešati s kuhalnico. Kasneje dodajte še olje in pričnite mesiti z rokami. Ko bo testo dobilo svojo obliko (da se ne bo prijemalo več vaših rok) pomeni da je vse v redu. Če se bo prijemalo, dodajte še malce olja in moke. Vedno morate biti pozorni da je testo dovolj mastno. Sedaj vašo “kepico” položite v vrećkico in pustite stati da se naš hlebček napne. Vzemite v roke pekač, ga namažite z margarino, posujte malce moke in kepico raztegnite po površini. Sedaj dodajte ali paradižnikovo mezgo ali pelate po površini. Posujte začimbe za pico, dodajte sir in vaše dodatke. Lahko dodate tudi malce česna, vse je odvisno od vašega okusa. Sedaj vse skupaj dajte v pečico na 200, Čez 15 minut dodajte še salamo ali pršut da se to še zapeče. Čez skupno 20 minut je pica končana.

Delam na novemu projektu, ki je pa zaenkrat zavit še v tančico skrivnosti.¹ Ime projekta je phon, lahko povem, da je to spletna stran, ki pa bo delovala kot predstavitev nečesa s čimer se ukvarjam že okoli tri leta. Domeno imam že registrirano, na projektu pa že urno delam. Lahko vam pa dam namig, in sicer kaj vam lahko Wikipedia pove o pomenu besedice phon.

The phon is a unit of perceived loudness level LN for pure tones. The purpose of the phon scale is to compensate for the effect of frequency on the perceived loudness of tones. By definition, 1 phon is equal to 1 dBSPL at a frequency of 1 kHz. The Fletcher-Munson curves are a way of mapping the dBSPL of a pure tone to the perceived loudness level in phons.

The phon model can be extended with a time-varying transient model which accounts for “turn-on” (initial transient) and long-term, listener fatigue effects. This time-varying behavior is the result of psychological and physiological audio processing.

Po opisu lahko sklepate da gre za nekaj, kar bo imelo veliko veze z zvokom in procesiranjem njega. Več podatkov bo sledilo kmalu : ).

1. Ja, vem da je ura 2:49 zjutraj … Vendar ko se človek zažene se zažene in ne konča : P [↩]

Najprej tako, za začetek, napisal sem eno pesmico¹ (nekdo tam zunaj ve da je namenjena ravno njemu in koga opisuje). Seveda je tako, bolj na pol dokončana, vendar mi trenutno deluje kot celota.

People don’t change,
they just keep themselves in chains.

They start pretending,
just like I’m doing now.

But I never meant to change,
and this is very strange.

I’m doing this for you,
so I won’t be losing you.

Don’t know how long I can still pretend,
just to keep you, my closest friend.

Drugače pa, ravno včeraj je imel prijatelj rojstni dan (praznoval ga je z dvomesečno zamudo =D) in smo se odločili iti malo ven. Odšli smo v lokalno restavracijo Rondo, kjer poleg pic ponujajo tudi mehiške jedi in jedi iz krušne peči. Po običaju so nekateri naročili pico, nekateri lignje, dva (kot običajno) pa školjke² v krušni peči. Nikoli nisem bil navdušenec nad školjkami, vedno ko sem jih hotel poskusiti sem se spomnil na Mr. Beana kako je srkal tiste školjke vase (in še vse skupaj prikazal kot ogabno sluz). Vendar na prvi pogled niso bile take. Bile so odlično pripravljene, v paradižnikovi omaki in s sirom. Tako da ko mi je prijatelj dal eno za poskusiti, niti ni bilo tako slabo. Okus je spominjal na ocvrti sir s paradižnikom in še enim okusom, ki ga pa malce težje opišem. Tako da moja prva izkušnja s školkami niti ni bila tako slaba : ). Seveda je verjetno vse odvisno od načina priprave, tako da bom verjetno (če bom kdaj) naslednjič školjke naročil ravno tu, saj so gratinirane najboljše (no edine ko sem jih poskusil do sedaj).

1. Če se ji tako lahko reče, pisal sem jo po inspirativnemu navdihu tako da jo lahko skritizirate koliko vam srce dovoli, kritike me nikoli niso motile. [↩]
2. Samo tako da povem, slika je simbolna, dejanske školjke ki sem jih jedel bom slikal drugič : ) [↩]

Se opravičujem za dolgo odsotnost, vendar pridejo časi ko sploh nimam časa ne pisati ne dihati : ) (ja tudi taki časi so : P). Zaposlen sem s kopico projektov, iščem inspiracijo za nove melodije, preživljam lepe čase s punco in poslušam “inspirativna” predavanja na FRI-ju. Vmes sem si pa še vzel čas da sem prečistil desktop na prenosniku. Domači še sploh ni urejen : ) Na desno sem dodal od Viste sidebar¹ , na kateremu je pa nepogrešljiva binarna ura : )

1. Končno je izšla stabilna verzija za Windows XP tako da težav z njim ni. [↩]

Vsakdanje splošne težave se pojavljajo sem in tja … Čuden stavek ni? Ja, saj je bil tudi čuden teden … Bil sem odklopljen iz sveta, ker je internet crkaval in nisem mogel napisati niti ene objave. Pa saj tudi nisem imel česar pametnega za povedati. Fakulteta za RačunalniA!tvo in Informatiko je ostala ista kot je bila, predavanja so še vedno takA!na kot so bila (razen mogoče kakšne izjeme). Nisem si mislil da bom to rekel, ampak zelo pogrešam poletje. Pogrešam svojo študentsko službo na Telekomu. Odkar sem nehal delati tam, je življenje postalo malce dolgočasneje, izzivov je zmanjkalo, tudi manj stvari je za početi. Pa tudi pogrešam delovne kolege (nekaj le teh ostaja na FRIju).

Toda to se počasi le spreminja, malce se nabira snov, počasi bo treba zopet začeti nabirati literaturo, iskati jasnosti, brisati nejasnosti v predmetih. Ampak, dolgčas vseeno … Če ne bi bilo sošolcev na faksu, ki jih poznam že od nekdaj bi bilo verjetno še bolj dolgočasno. Vsak si vsaj enkrat v življenju zaželi, da bi lahko zavrtel čas nazaj. To sem si trenutno zaželel jaz. Mogoče bo pa to nekega dne mogoče, ko se izumi časovni stroj : P.